Carnia classic, zagotovo najtežji maraton, ki sem jih nameravala prevoziti v letošnji sezoni in tudi eden najlepših. Na velikem maratonu je bil tudi vzpon na Zoncolan (kolesarski navdušenci že vedo, kaj to pomeni), ki ga meni na srečo ni bilo treba prevoziti, ker sem pač prijavljena na male maratone. Kljub temu, pa sem se tega maratona zelo bala in nekako mi štart takrat ni bil v veselje. Na dirko smo tudi tokrat odšli en dan prej, zaradi dviga štartnih številk, pa tudi, da ni treba iti na pot sredi noči.
V soboto smo naredile še kratek trening, bolje rečeno, malo smo se šle peljat po okolici in zadnji hip ušle dežju, kar ni bilo dobro znamenje za naslednji dan.
Na štartu je bila stršna gneča, okoli tri tisoč kolesarjev. Mi smo imeli precej nizke številke in smo lahko štartali v ospredju tam nekje okoli petstotega mesta. Štart je bil tudi tokrat na polno in nekako mi je bilo tokrat laže. Hitrost je bila prvih petnajst kilometrov precej visoka čez štirideset kilometrov na uro. Grupa je letela in naenkrat je za mano nekaj počilo in zaropotalo. Stisnilo me je pri srcu, ker sem slišala ženski krik in kasneje sem izvedela, da je padla kolegica iz ekipe Maja. Padec je bil kar hud ampak na srečo se je končalo brez zlomljenih kosti. Mi pa smo leteli naprej, pred nami je bil vzpon dolg celih petindvajset kilometrov. Na vznožju je začelo rahlo deževati, rahel dežek je kar hitro prešel v hud naliv in vmes je padala tudi toča. Veliko kolesarjev je zapeljalo na stran in začelo oblačiti anorake, nekaj pa jih je obupalo in se skrilo pred točo.
Vzpon, je bil dolg in dokaj naporen, vleklo se je v nedogled... 25km... Vrh na 1830 m in temperatura ne prav prijetna (13 stopinj). Sledil je spust v pribljižno enaki dolžini, prezeblo me je do kosti, čeprav sem poskušala ves čas vrteti pedala in mi niti ves adrenalin ni kaj dosti pomagal. Po hribu navzdol sem prehitevala mnogo kolesarjev in ko se je cesta zopet zravnala se je oblikovala prav lepa grupa, vendar to ni trajalo dolgo, ker sta se trasi velikega in malega maratona ločili že po kakšnem kilometru in zopet se je začel vzpon. Tokrat mnogo krajši ampak prav nič lažji. Ob vznožju pa zopet krči, sem že mislila odstopiti, pa sem se nekako preživela to krizo in po nekaj sto metrih se je vse normaliziralo. Ko sem bila na vrhu sem se oddahnila, ker sem vedela, da je pred mano le še spust. Z veliko muke sem dohitela dva kolesarja, ki sta se zelo dobro spuščala in sem imela ne malo težav, da sem jih držala po tisti ovinkasti cesti. Ko pa sta me opazila sta začela voziti tako, da sta zelo kavalirsko pazila name in takrat sem vedela, da mi ne bosta pobegnila pač pa mi pomagala do cilja. Nekaj kilometrov pred ciljem pa se je zopet ulilo kot iz škafa. Tempo je seveda padel in bilo mi je kar malo žal, ampak vseeno smo dokaj varno pripeljali v Tolmezzo, kjer pa je bila trasa speljana po mestnih ulicah in treba je bilo odpeljati tudi nekaj ovinkov. Na enem takih ovinkov je kolesar pred mano zapeljal na jašek in odneslo ga je po cesti. Imela sem veliko srečo, da sem mu izognila in seveda s tem tudi padcu. Do cilja sem se potem peljala prav počasi. S tem pa mojih težav še ni bilo konec, saj nisem imela ključev od avta, bila pa sem premočena, zeblo me je, dež pa je padal vedno močneje. Prijazna organizatorkami je rekla, naj grem do dvorane, kjer imajo hrano in tam se bom pogrela. Seveda sem se zgubila v tistem mestu in sem se vozila kakšne pol ure, preden sem se zopet znašla na cilju in nekako našla tisto presneto dvorano. Za konec pa mi je še mobitel zalila voda in je revež začel štrajkati ampak nekako se je vse srečno izteklo.
