Letošnje Franje sem se nekoliko bala, glede na mojo bolezen pozimi nisem mogla pričakovati kakšnega posebnega rezultata, čeprav se mi je forma dva tedna pred dirko čudežno začela popravljati. Rekla sem si, kar bo pa bo. Nekaj tednov prej pa sem tudi s Kalčkom sklenila pakt o tem, da Malo Franjo prepeljeva skupaj in nekako sem verjela, da mi bo z njegovo pomočji mogoče uspel tudi rezultat, ki sem si ga želela.
V planu je bilo, da v soboto prepeljemo tudi družinski maraton, v podporo organizatorju in tudi za razpeljavo pred glavno dirko. Dež je vse skupaj pokvaril, pa tudi temperatura ni bila ravno prijetna. Seveda sem ostala brez razpeljave in že tri dni nisem bila na kolesu, to me je malo skrbelo.
V Nedeljo zjutraj smo se zbrali v BTC-ju, kjer smo imeli še fotošuting v novih dresih in večina deklet se je podala na štart. Moj štart je bil uro in pol kasneje in ta čas sem izkoristilaza za ogrevanje in majšo razpeljavo, da se mišice vsaj malo sprostijo.
Vožnja po centru mesta mi je bila grozna, nekako mi vse skupaj ni odgovarjalo in komaj sem čakala, da se bo dirka začela zares. Nekako mi je uspelo, da sem bila ves čas v Kalčkovi bljižini in ko se ja dirka začela zares, sva kar precej pospešila oz. on je pospešil, jaz pa za njim na vso moč. Do Zaklanca je kar letelo, potem pa hrib, ker je vedno moja nočna mora, tokrat pa mi je Primož res neverjetno pomagal z narekovanjem ravno pravega tempa, da mi teh 5 km v hrib niti ni bilo tako napornih. Sledil je spust. Moja poslastica, kjer naju je ujel tudi Fausto in skupaj smo se podali proti Gorenji vasi. Od Gorenje vasi proti Škofji loki smo imeli kar hud tempo in pri Škofji loki so se začela moje težave. V meča me je zagrabil krč in ni hotel spustiti, na srečo je bil bolj blag in vožnjo sem nadaljevala brez problema. Nekako me je noga ves čas opozarjala, da nekaj ni čisto prav ampak z mojo trmo je to pač bilo spregledano. Hud krč me je zagrabil spet na ovinku v Vodicah, kjer je bilo treba pospešiti in priključiti h grupi. Komaj mi je uspelo ampak krč ni popoustil. Grupa na srečo ni šla tako hitro in nekeko sem še bila zraven. Od Tacna naprej je bilo nekoliko bolje in mislila sem, da je mojih težav konec. Pa sem se zopet uštela na klanček od Ježice proti Ruskemu carju me je zagrabil krč v obe nogi, pa moja trma ni dovoljila, da bi me to motilo. Trpela pa sem hudo. Sredi Dunajske mi je Kalček dal nekaj svoje pijače, ker moje ni bilo več in kot po čudežu so krči popustili. Ovinki proti cilju so bili samomorilski, hitrost do konca in v tisti gneči sekanje ovinkov, res noro. Ovinek na Šmartinko in skoraj sem zapeljala v avtobus ampak nekako se jei zšlo in potem sva s Kalčkom začela podaljšani šprint proti cilju on spredaj jaz za njim. Vzporedno z nama pa dva Italjana on spredaj ona zadaj. Pred ovinkom v BTC pa sta se fanta umaknla in takrat je šlo na nož. Krči so bili pozabljeni, v moji glavi pa samo zdrži, zdrži, še malo, še malo.... Šlo je za centimetre ampak ciljni šprint je bil moj in kot se je kasneje izkazalo tudi zmaga v kategoriji in skupno drugo mesto. Res sem bila vesela in veliko se imam zahvaliti svojim "vodonošom" za nesebično pomoč.
No comments:
Post a Comment