V Udine smo se odpravili že en dan pred dirko "da ne bo treba v nedeljo tako zgodaj vstat". Opravili smo še zadnji trening v bistvu razpeljavo po okolici, da se sprostijo mišice. Večerja in zgodaj spat. Štart je bil že ob pol devetih, zjutraj pa je trebe opraviti še mnogo stvari.
Na štartu je vladala prava nervoza. Bila je prva dirka in mnoge so se podajale v neznano. Jaz sem to dirko vozila že eno leto prej in sem točno vedela kaj me čaka. Ostala dekleta iz ekipe pa so bila tukaj prvič. Moja pripravljenost je bila slaba, premalo treninga in bolezen pozimi mi nista vlivala prevelikega optimizma. Edina želja mi je bila,da pridem na cilj. Že takoj po poku pištole se je začelo na polno, moj utrip se je dvignil v višave že po dobri minuti, kar je povzročilo kaj hitro utrujenost in kolesarji so me prehitevali eden za drugim. Po 10km sem bila na tem, da se obrnem in grem nazaj. Veliko volje je bilo potrebne, da sem se spravila k sebi in nadaljevala. Na srečo me je prehitela ena kolesarka, ki je imela spremljevalca za katerim je vozila in sem se ji "prilimala " na zadnje kolo. Smo počasi začeli dohitevati tudi druge kolesarje in kmalu sem v ospredju zagledala tudi Radenska drese. Dobila sem novo energijo. Ko sem jih dohitela, mi je šlo mnogo lažje in prvi hrib v mestu sem sicer z muko ampak prevozila v še kar solidnem tempu. Sledilo je nekaj spusta in ravnine, kjer običajno minam težav. Začelo pa se je, ko so se začeli vzponi. Že prvi hribček mi je povzročil toliko težav, da sem morala stopiti s kolesa in nekaj metrov odpešačiti. Seveda mi je pri tem pobegnila grupa in morala sem nadaljevati sama. Občasno me je dohitel kakšen kolesar, ampak se je odpeljal naprej. Klanci so se vlekli in ni jih bilo ne konca ne kraja, za nameček pa mi je še zmanjkalo tekočine. Ko sem se le s težavo privlekla na vrh, pa zagledam dva Radenska dresa. Srce mi je kar zaigralo, nič več ne bom sama. Hitro napolnim bidone in šibajmo naprej. Ampak veselje ni trajalo prav dolgo, ker je bilo takoj po spustu križišče, kjer sta se mali in veliki maraton ločila. Po hribu navzdol sem prehitela kar nekaj kolesarjev in dohitela enega, ki je imel pravi tempo zame. Na žalost, pa je sledil še en krajši vzpon in tam je zaostal, tako, da sem bila kar malo žalostna. Na srečo pa do cilja ni bilo več veliko, dobila sem manjšo grupico, kjer je bil tempo kar soliden, ampak sem jo po skorajšnjem bližnjem srečanju z vozilom, ki mi je zaprlo pot izgubila in zopet ostala sama. Zadnjih 10 km sem se pač peljala kolikor sem lahko. Kakšen km pred ciljem me je dohitela grupa, v kateri je bila tudi ena kolesarka, ki me je v cilju prehitela, ker nisem imela nobene moči več za ciljni šprint.
Končni rezultat no ja pol ure slabše kot lani, ampak glede na vse, sem bila zadovoljna, ko sem zapeljala preko preproge v cilju.
No comments:
Post a Comment