Drugi maraton planiran za letošnjo sezono je imel štart v mestu Pordenone. Tudi tokrat smo se odpravili en dan prej. V soboto je bilo žalostno vreme, oblačno z obcasnim rahlim dežjem. Za naslednji dan pa je bila napoved še slabša. Upanje umre zadnje...na žalost tudi tokrat...
Že zjutraj je deževalo in nič kaj preveč obetujoče ni bilo. Ko smo se peljali od hotela proti štartu je dež ponehal in nam dal nekaj upanja na boljše pogoje, vendar ne za dolgo. Dve minuti pred štartom se je nad nami utrgal oblak, dobesedno ja voda v potoku letela iz neba, kaj takega redko doživiš in začela sem se že spraševati, ali dirka sploh bo. Ampak za najbolj "nore" ni ovir in hočeš, nočeš smo se podali na pot. Štart seveda zopet na vso moč, srčni utrip v nekaj sekundah skoraj do maksimuma in greš kolikor pač lahko. Seveda sem crknila že po enem kilometru in sem se potem malo skulirala in nadaljevala malo bolj umirjeno. Na srečo jih je bilo še nekaj takih, ki jim je ni šlo tako hitro in nekako sem dobila malo grupico, ki sem se ji pridružila v prvih kilometrih.Tokrat sta se trasi malega in velikega maratona ločili že kmalu po začetku, tako, da je moja mala grupica razpadla. Na žalost jih je večina šla na veliki maraton. Ostali smo trije. Dve ženski in en moški. Deževalo je skoraj ves čas in bilo je prav za zjokat, ampak nekako je šlo. Na srečo je bilo vmes še nekaj tunelov in smo vsaj takrat vozili malo po suhem.
Prvih 45 km se je trasa ves čas rahlo vzpenjala, potem pa je sledil 6km vzpon, ki ni bil pretirano zahteven in moja sotrpina sta imela v hrib pribljižno enak tempo kot jaz. Nekje vmes sem ugotovila, da vozita skupaj in bila sem vesela, ker je bila ona pribljižno enako močna kot jaz in zato ni bilo bojazni, da bi mi lahko pobegnila. Na vrh hriba smo prišli skupaj, nato pa sta se onadva ustavila, jaz pa nisem hotela zmrzovati in sem se spustila v dolino. Dohitela sem dva kolesarja in nekako smo vozili skupaj. Sledil je krajši in dokaj strm vzpon po cesti pa je voda kar tekla v potokih, po tleh je bilo polno peska in kamenja, bilo je res grozljivo. Po glavi mi je šlo:"pa kaj hudiča delaš tukaj". Na srečo je bil zadnji del maratona mnogo lažji, ves čas se je malo spuščalo. Na žalost pa je vedno močneje deževalo in vožnja v zaveterju je bila praktično nemogoča. V trenutku ko sem zagledala cilj, sem bila najsrečnejše bitje pod "soncem", ampak moje veselje ni trajalo dolgo, ker sem spoznala, da sploh ne vem, kje sem. Vozila sem se po mestu in iskala kakšno znano križišče ali ulico ali hišo, ampak vse je bilo neznano in vse hiše so bile enake. Na srečo sem zopet našla cilj in ravo v tistem trenutku je prišel v cilj tudi tekmovalec, za katerega sem vedela, da je nastanjen v našem hotelu.
Tako kot sem bila v tistem trenutku hvaležna za topel tuš, nisem bila še nikoli. Ampak konec dober vse dobro.
No comments:
Post a Comment