Trenta 21. 06. 2008, vzpon na Vršič

V planu letošnje sezone je bil tudi vzpon na Vršič iz Trente, dirka, ki jo organizira klub Novice-Extreme. Vzponi niso ravno moja najljubša stran kolesarjenja, vendar sem kljub temu šla. Teden dni po Franji, ko sem kar nekaj dni lizala rane po hudih krčih nisem pričakovala pravzaprav ničesa, razen več kot uro muke in pritiskanja pedal v hrib.

Začelo se je slabo, ker je bila ura starta prestavljena in sicer najprej zaradi avtobusa, kasneje pa še zaradi motorista, ki se je ponesrečil kakšen kilometer od starta proti vrhu. Ko pa smo končno štartali, pa je bilo že prav prijetno toplo, temperatura pa je hitro naraščala. Že na začetku se je grupa kar raztegnila in začela se je moja agonija proti vrhu. Vzponov že v osnovi ne obožujem preveč, ta pa je bil prava muka. Počutila sem se slabo in nekako mi noge niso hotele prav zavrteti pedal. Seveda so me vsi prehitevali in više ko sem lezla, teže je bilo. Nekaj časa sem poskušala slediti kolesarju , ki me je prehitel nekje na prvi četrtini in prav dobro mi je šlo, vendar tudi to ni trajalo prav dolgo. Kljub temu, da sem nekje na sredini pojedla gel, ki mi vedno da novih moči, se moje stanje ni prav nič izboljšalo in nekako sem se pač sprijaznila, da več kot to, da pridem na vrh to pot res ne bo. Proti vrhu pa so se zopet pojavili krči, tokrat na srečo le v blagi obliki in tudi niso bili dolgotrajni in nekako sem se privlekla na vrh. Malo pred vrhom sem imela na srečo še nekaj spodbude s strani navijačev, kar mi je toliko pomagalo, da je bil vsaj zadnji kilometer nekoliko lažji.

Na vrhu sem se malo okrepčala in sledil je spust, kar je vedno moja poslastica in tudi tokrat je bil.