Trieste 20.09.2008, 2° Cronoscalata Trieste – Prosecco

Tokrat res zadnja dirka letošnje sezone, kronometer Trst-Prosecco. Tokrat smo se za spremembo od doma odpravili na dan tekme, ker je bil štart šele ob dveh. V Ljubljani je bilo hladno in nič kaj prijetno vreme, ko pa smo prišli v Trst, pa je bila temperatura že bolj znosna in tudi sonce je prijetno ogrelo moje kosti.

Najprej smo seveda dvignili številke in si ogledali štartno listo. Moj štart je bil predviden šele za 15.40 in imela sem ogromno časa za vse potankosti kot so preoblačenje, ogled proge, ogrevanje... Alenka je imel štart pet in Aja deset minut za mano, zato smo se ogrevale skupaj.

Najbolj me je zanimala sama trasa in zato smo se najprej odpeljale pogledat, kako bo izgledalo vse skupaj. Po prvih nekaj sto metrih se je začel najhujši vzpon, hrib s 13% naklonom, ki na srečo ni bil zelo dolg. Sledila je ravnina in potem precej manjši, a mnogo daljši vzpon. Po kakšnih dvelh kilometjrih smo se morale obrniti, ker se je tekmovanje začelo in bi bile na sami trasi lahko le v napoto.

Pred štartom sem bila neverjetno nervozna in ko sem zapeljala na rampo, so se mi rahlo tresle noge. Štartala sem z rahlo rezervo, ker sem vedela, da me čaka hrib, ki ga je treba prevozit in pri tem izgubiti čim manj energije, da je bo še nekaj ostalo za prihajajoče kilometre. Potem pa sem vozila na vso moč, vendar mi nekako ni steklo, kot sem hotela. V nogah ni bilo prave svežine, nobene moči. Vlekla sem se proti vrhu in na koncu sem poskušala še nekaj dodati
v zadnji ravnini, ampak mi ni ostalo niti atoma moči. Na koncu sem bila kar malo razočarana, pa ne toliko zaradi rezultata, kot zaradi nezmožnosti odpeljati strmino na robu svojih zmožnosti, kot naj bi bilo na takšni dirki. Seveda je bil tudi rezultat temu primeren.

Kljub vsemu, pa sem vesela, da je ta sezona za mano. Na začetku si nisem nadejala, da se bo vse zaključilo tako kot se je. Osem odpeljanih maratonov en vzpon in za konec še kronometer. Eno drugo mesto in eno četrto. Končna zmaga na Alpe-Adria Touru med ženskami (bolj sreča, kot kaj drugega, pa vseeno)... zmaga je le zmaga.

Manzano 14.09.2008, Nord Est Marathon

Zadnji letošnji maraton, do konca sezone nas potem čaka samo še kronometer v Trstu. Komaj sem čakala, da se pripeljem v cilj. Sezona je bila dolga in naporna. Maraton v Monzanu pa ravno tako. Mogoče zato ker je bil zadnji, še toliko bolj.

Že v soboto, dan pred štartom vreme ni kazalo najlepšega obraza, deževalo je in bilo je prav neprijetno hladno. Temperature so se čez noč prepolovile. Še v petek je bila temperatura blizu trideset... Spala sem izredno slabo, oz. skoraj nisem. Zaspala sem šele okoli druge zjutraj, prej pa sem se več kot tri ure premetavala po postelji in po glavi so se mi podile vse mogoče misli.

Zjutraj je bila temperatura le nekaj čez deset stopinj. Največji problem je bil, kaj naj pravzaprav oblečem. Nisem hotela, da bi med dirko zmrzovala, ampak preveč obleke pa tudi ni pametno imeti na sebi.

Štart je bil kot vedno na polno, počutila pa sem se izredno slabo, nikamor ni šlo, bolj sem se trudila bolj sem zaostajala. Po kakšnem kilometru pa je začelo še deževati. Tekmovalka, ki je bila že moja stara znanka iz Franje me je prehitela in takrat sem vedela, da moram za njo. Bilo je izredno težko, noge niso šle nikamor in utrip je bil v nebo. Rekla sem si njo držim, in vse bo dobro. Kot vedno sem tudi tokrat dosegla svoj ritem šele po 20 km in potem je šlo laže. Samo držala sem mojo konkurentko in to mi je bil cilj, da pridem z njo do konca. Proga je bila zelo razgibana kot vedno pri meni v hrib z muko, spusti na polno. Ko se je začel najdaljši vzpon, je moja konkurentka kar precej zaostala za mano, že po nekaj ovinkih je ni bilo več videti in sem si kar oddahnila. Peljala sem svoj ritem in upala, da ko se bo zopet začela ravnina dobim nekaj kolesarjev, ki se jim bom pridružila na zadnjem delu maratona. Po treh četrtinah vzpona zagledam na cesti nek znan dres, pogledam še enkrat in vidim Sašo, kako mi maha. Zraven je še Gorazd. Veriga se ji je strgala in so ji jo popravljali. Odpeljala sem se naprej, saj sem vedela, da ji bo s pomočjo Gorazda z lahkoto uspelo priti do mene. Res sta me na vrhu ujela in kar nekaj časa smo po hribčkih in dolinicah, ki jih ni hotelo biti konca, vozili skupaj.

Spust sem kot vedno odpeljala na polno, onadva pa sta ostala zadaj. Imela sem ogromno srečo, da sem "prijela" kolesarja, ki je imel še dva kolega. Bili so neverjetni. Vseh štirideset kilometrov do cilja so me vzeli pod svoje okrilje in mi pomagali. Če sem zaostala so me počakali, kljub temu, da bi brez problemov lahko odpeljali naprej. Ko smo ujeli pred nami vozečo grupo in sem kasneje jaz zaostala, ker je bil tempo prehud, so me počakali in mi ponovno pomagali. Zadnjih nekaj kilometrov, ko je pihal močan bočni veter (nekajkrat me je skoraj prevrnilo po cesti), so peljali tako, da so mi nudili kar največ zaščite. V cilju pa so me spustili naprej. Res pravi kavalirji.

Ko sem po nekaj minutah prišla k sebi, sem se zavedla,da je praktično konec za letos in velika skala se mi je odvalila od srca. Kljub bolezni in izredni utrujenosti praktično skozi vso sezono, sem uspešno zaključila vse zadane cilje. Še zadnji kronometer in konec za letos.

Salzburg 07.09.2008, Eddy Merckx classic

Maratona v Salzburgu sem se zelo veselila. Nekaj novega zame. V Avstriji še nikoli nisem bila na nobeni dirki, so pa ta maraton vsi, ki so ga odpeljali že lansko leto, zelo hvalili. Na poti do Salzburga ni šlo vse gladko, ker smo na avtocesti obtičali v prometnem zamašku in čakali več kot eno uro. Premikali smo se po polžje ampak ker smo šli že v petek se prav zelo "sekirali" nismo. Zvečer smo si ogledali še mestno središče "by night".

V soboto smo naredili prav prijeten trening. Za mene sicer nekoliko predolg, saj smo naredili 55 km, kar je za pred dirko mnogo preveč, pa tudi tempo ni bil ravno turističen, za moje stanje pač nekoliko prehudo vse skupaj, čeprav moram priznati, da sem uživala v vožnji okoli jezer. Vmes smo se ustavili še na kavici v prijetnem lokalu s pogledom na jezero. Popoldan smo si ogledali še mestno središče "by day". To je bilo res preveč in odločila sem se, da naslednji dan maraton odpeljem bolj za svojo dušo in užitek, kot pa tekmovalno.

Tokrat sva z Marjetko sklenili dogovor, da peljeva bolj počasi in se, če bo le možno drživa skupaj. Na začetku so vsi leteli mimo kot za šalo in imela sem občutek, da se sploh ne premikam, čeprav sem na nekaterih mestih imela kar konkretno hitrost. Na nekem spustu je padel celo rekord, 80km/h. Po nekje četrtini dirke so se že oblikovale grupice in grupe ampak nekako so vozili zelo čudno, z Marjetko sva imeli kar precej težav, ker ni bilo konstantnega tempa in je bilo nekoliko neprijetno, ker sem morala ves čas držati ročke za zavore in zopet pospeševati. Ko sva imeli tega zadosti, sva se odločili, da uloviva grupo, ki je vozila kakšnih dvesto metrov pred nami in ko sva se priključili tisti grupi, je bilo mnogo bolje. Hitro sem ugotovila tudi zakaj. V tej grupi so bili sami izkušeni kolesarji med njimi celo sam Eddy Merckx. Kar nekaj časa sva vozili v tej veliki grupi, vendar je vseeno šlo nekoliko prepočasi in sva šli naprej. Pri okrepčevalnici sva se ustavili bolj zato, ker sva rekli, da se bova, kot zaradi potrebe in grupa z Merckxom je bila zopet pred nama. Malo sva se potrudili in ponovno sva jih ujeli na prehodu preko železnice, kjer smo se ustavili vsi, ker je pripeljal vlak.

Na prvem večjem vzponu, se je grupa razbila in tudi jaz sem nekoliko zaostala za prvimi. Na vrhu pa presenetljiv prizor. Vsi kolesarji spremljevalci Mercksa so se ustavili in vsi so bili obrnjeni s hrbtom proti cesti in z obrazom proti živi meji. Kaj so počeli, pa si lahko predstavljate :-). Na spustu in vožnji po ravnini se je oblikovala kar prijetna grupa kolesarjev vendar žal nekateri niso znali voziti v grupi. V grupi smo bile štiri punce in moram reč, da sem bila razočarana nad možkimi, ki so brez slabe vesti vozili za nami, le dva kolesarja sta bila kavalirja in sta pomagala, ostali so se lepo vozili zadaj. Ko sem imela tega zadosti in sem spredaj zagledala nekaj kolesarjev sva z Marjetko napadli in mislim, da jih ni bilo veliko, ki nama je sledilo.

Na zadnjem vzponu sem od nekod dobila nekakšno čudežno energijo in sem prehitevala vse pred seboj, žal pa sem zato zadnjih pet kilometrov morala prepeljati sama. Marjetka je prišla v cilj kakšno minuto za mano z Eddyem Merckxom.

Lep maraton. A mnogo bolj bi uživala, če bi bilo še lepo vreme. Mogoče prihodnje leto.

Radenci 24.08.2008, Maraton Radenci

Izbor dirk za ta dan je bil: vzpon na Mangart ali maraton Radenci. Zame odločitev ni bila pretežka, ker mi vzponi niso ravno najljubši in tako sem se odločila za Radence. Odločitev je bila pametna v vseh pogledih. Maraton je bil lep in v bistvu presenetljivo naporen, glede na to, da je bil dolg le 75 km. Vendar pa je vožnja ves čas potekala med vinogradi in sadnimi drevesi in je bilo treba premagati kar nekaj hribčkov.

V Radence smo se odpeljali že v soboto in celo pot iz Ljubljane je močno deževalo. Nič bolje ni bilo v Radencih in prav dvomila sem, da se bom naslednji dan spravila na kolo. Ampak če smo že tam...

Zjutraj je bilo prav žalostno vreme in nobenemu od nas ni bilo do tega, da bi šel na kolo. Odšli smo na prireditveni prostor in dež je počasi ponehaval, tudi napoved je bila obetajoča in smo se odločili, da kljub mokri cesti in nekaj dežnjim kapljam štartamo. Ni mi bilo žal, kajti kmalu je dež popolnma prenehal in pokazalo se je celo sonce.

Dogovor je bil, da bi več ali manj vozili skupaj in nekaj časa smo se tega tudi držali. Kalček je bil, kot bi ga nekdo spustil iz verige, vozil je tako hitro, da smo punce le s težavo držale njegov tempo, kasneje ga je posnemal še Mark in bila sem že čisto na koncu z močmi. Kar naenkrat pa nekaj poči in Mark je zapeljal na stran. Počila mu je zračnica. Ustavil se je tudi Kalček in naš tempo je drastično padel, na srečo, ker prav veliko več jaz ne bi zdržala.

Od tu naprej pa so se začeli tudi manjši vzpončki in že na prvem malo daljšem sem jaz ostala zadaj. Potem sem pot nadaljevala sama in pred sabo kakšnih dvesto metrov gledala grupo, in nikakor nisem mogla do nje. Razlika se na srečo ni večala in po nekaj kilometrih zagledam kolesarje, ki se vračajo. Zgrešili so križišče, kjer bi morali zaviti desno in zopet sem bila zraven. Kar kamen mi je padel od srca, ker sem se utrašila, da bi morala cel maraton prepeljati sama. Do cilja je bilo še kar nekaj hribčkov tokrat pa smo po dogovoru vozili skupaj in bilo je prav prijetno.

Enkrat smo se ustavile ne okrebčevalnici in nekaj malega pojedle, res so imeli odlične prigrizke in človek bi kar obsedel in užival, ampak je bilo treba proti ciju. Kakšen kilometer prej, pa nas je ujel tudi Mark. Kalček pa je prišel le nekaj minut kasneje.

Kostanjevica na Krki 16.08.2008, Maraton po deželi cvička

Tokrat sem se odločila, da odpeljem en netekmovalni in nekoliko manj zahtevni maraton po deželi cvička. Z Marjetko sva se zgodaj zjutraj odpeljali iz Ljubljane in se ustavili še pri Silviji, da sva napolnili bidone in skupaj smo odšle na štart. Vse skupaj je bilo mišljeno bolj kot vožnja za trening in odločitev, da se peljemo boj rekreativno bi bila pravilna. Žal ni bilo tako. Na začetku je kar letelo in ker je bilo med tekmovalci mnogo takih, ki niso ravno vešči vožnje v grupi, je bilo nopotrebnega prerivanja in nevarne vožnje kar nekoliko preveč. Na srečo se je končalo brez padcev in po dvajsetih kilometrih se je grupa toliko raztegnila, da se je vse skupaj umirilo in maraton smo nadaljevale v svojem tempu.

Kmalu se nas je oblikovala manjša grupica kolesark in kolesarjev in neznanje vožnje v grupi je zopet prišlo na dan. Bilo je nevzdržno, najprej so noro pospeševali, a že v naslednjem trenutku je bilo treba pritiskati zavore, da se ne zaletiš nekomu v zadnjo gumo. Že po nekaj kilometrih smo imele tega dovolj in smo se s pomočjo še enenga kolesarja odločile, da gremo naprej in seveda se je cela grupa "šlepala" za nami kar nekaj časa. Naše izkušnje in znanje, ki smo si ga nabrale tekom maratonov je pripomoglo, da smo skupaj ujeli grupo pred nami, po tem pa je bila vožnja mnogo lažja in vozili smo precej hitro.

Pri pribljižno šesdesetih kilometrih je bila okrebčevalnica in takoj za njo vzpon, ki ni bil prezahteven niti predolg, kjub vsemu pa se je grupa kar reztegnila in vozili smo več ali manj posamično oz. po nekaj kolesarjev skupaj. Marjetki je na sredi hriba nekoliko zmanjaklo moči in je zaostala, tako, da sva s Silvijo sami nadaljevali pot. Menjavali sva se spredaj, ampak je bil veter kar moteč in je pihal naravnost v prsi. Odločili sva se, da nekoliko spustiva tempo in sva peljali bolj ali manj počasi, nakar naju po nekaj kilometrih ujame Marjetka, ki je s pomočjo prijaznega kolesarje prihitela do naju. Skupaj smo se odpeljali proti cijlju in med potjo pobirali "odpadnike".

Maraton je bil prijetn in tudi po maratonu je vladalo veselo vzdušje. Veselje pa je bilo še večje, ker nam je komentatorka ves čas govorila rezultate v metu kladiva na olimpijskih igrah, kjer je naš Primož Kozmus osvojil zlato kolajno.