Maratona v Salzburgu sem se zelo veselila. Nekaj novega zame. V Avstriji še nikoli nisem bila na nobeni dirki, so pa ta maraton vsi, ki so ga odpeljali že lansko leto, zelo hvalili. Na poti do Salzburga ni šlo vse gladko, ker smo na avtocesti obtičali v prometnem zamašku in čakali več kot eno uro. Premikali smo se po polžje ampak ker smo šli že v petek se prav zelo "sekirali" nismo. Zvečer smo si ogledali še mestno središče "by night".V soboto smo naredili prav prijeten trening. Za mene sicer nekoliko predolg, saj smo naredili 55 km, kar je za pred dirko mnogo preveč, pa tudi tempo ni bil ravno turističen, za moje stanje pač nekoliko prehudo vse skupaj, čeprav moram priznati, da sem uživala v vožnji okoli jezer. Vmes smo se ustavili še na kavici v prijetnem lokalu s pogledom na jezero. Popoldan smo si ogledali še mestno središče "by day". To je bilo res preveč in odločila sem se, da naslednji dan maraton odpeljem bolj za svojo dušo in užitek, kot pa tekmovalno.
Tokrat sva z Marjetko sklenili dogovor, da peljeva bolj počasi in se, če bo le možno drživa skupaj. Na začetku so vsi leteli mimo kot za šalo in imela sem občutek, da se sploh ne premikam, čeprav sem na nekaterih mestih imela kar konkretno hitrost. Na nekem spustu je padel celo rekord, 80km/h. Po nekje četrtini dirke so se že oblikovale grupice in grupe ampak nekako so vozili zelo čudno, z Marjetko sva imeli kar precej težav, ker ni bilo konstantnega tempa in je bilo nekoliko neprijetno, ker sem morala ves čas držati ročke za zavore in zopet pospeševati. Ko sva imeli tega zadosti, sva se odločili, da uloviva grupo, ki je vozila kakšnih dvesto metrov pred nami in ko sva se priključili tisti grupi, je bilo mnogo bolje. Hitro sem ugotovila tudi zakaj. V tej grupi so bili sami izkušeni kolesarji med njimi celo sam Eddy Merckx. Kar nekaj časa sva vozili v tej veliki grupi, vendar je vseeno šlo nekoliko prepočasi in sva šli naprej. Pri okrepčevalnici sva se ustavili bolj zato, ker sva rekli, da se bova, kot zaradi potrebe in grupa z Merckxom je bila zopet pred nama. Malo sva se potrudili in ponovno sva jih ujeli na prehodu preko železnice, kjer smo se ustavili vsi, ker je pripeljal vlak.
Na prvem večjem vzponu, se je grupa razbila in tudi jaz sem nekoliko zaostala za prvimi. Na vrhu pa presenetljiv prizor. Vsi kolesarji spremljevalci Mercksa so se ustavili in vsi so bili obrnjeni s hrbtom proti cesti in z obrazom proti živi meji. Kaj so počeli, pa si lahko predstavljate :-). Na spustu in vožnji po ravnini se je oblikovala kar prijetna grupa kolesarjev vendar žal nekateri niso znali voziti v grupi. V grupi smo bile štiri punce in moram reč, da sem bila razočarana nad možkimi, ki so brez slabe vesti vozili za nami, le dva kolesarja sta bila kavalirja in sta pomagala, ostali so se lepo vozili zadaj. Ko sem imela tega zadosti in sem spredaj zagledala nekaj kolesarjev sva z Marjetko napadli in mislim, da jih ni bilo veliko, ki nama je sledilo.
Na zadnjem vzponu sem od nekod dobila nekakšno čudežno energijo in sem prehitevala vse pred seboj, žal pa sem zato zadnjih pet kilometrov morala prepeljati sama. Marjetka je prišla v cilj kakšno minuto za mano z Eddyem Merckxom.
Lep maraton. A mnogo bolj bi uživala, če bi bilo še lepo vreme. Mogoče prihodnje leto.
No comments:
Post a Comment