Izbor dirk za ta dan je bil: vzpon na Mangart ali maraton Radenci. Zame odločitev ni bila pretežka, ker mi vzponi niso ravno najljubši in tako sem se odločila za Radence. Odločitev je bila pametna v vseh pogledih. Maraton je bil lep in v bistvu presenetljivo naporen, glede na to, da je bil dolg le 75 km. Vendar pa je vožnja ves čas potekala med vinogradi in sadnimi drevesi in je bilo treba premagati kar nekaj hribčkov.V Radence smo se odpeljali že v soboto in celo pot iz Ljubljane je močno deževalo. Nič bolje ni bilo v Radencih in prav dvomila sem, da se bom naslednji dan spravila na kolo. Ampak če smo že tam...
Zjutraj je bilo prav žalostno vreme in nobenemu od nas ni bilo do tega, da bi šel na kolo. Odšli smo na prireditveni prostor in dež je počasi ponehaval, tudi napoved je bila obetajoča in smo se odločili, da kljub mokri cesti in nekaj dežnjim kapljam štartamo. Ni mi bilo žal, kajti kmalu je dež popolnma prenehal in pokazalo se je celo sonce.
Dogovor je bil, da bi več ali manj vozili skupaj in nekaj časa smo se tega tudi držali. Kalček je bil, kot bi ga nekdo spustil iz verige, vozil je tako hitro, da smo punce le s težavo držale njegov tempo, kasneje ga je posnemal še Mark in bila sem že čisto na koncu z močmi. Kar naenkrat pa nekaj poči in Mark je zapeljal na stran. Počila mu je zračnica. Ustavil se je tudi Kalček in naš tempo je drastično padel, na srečo, ker prav veliko več jaz ne bi zdržala.
Od tu naprej pa so se začeli tudi manjši vzpončki in že na prvem malo daljšem sem jaz ostala zadaj. Potem sem pot nadaljevala sama in pred sabo kakšnih dvesto metrov gledala grupo, in nikakor nisem mogla do nje. Razlika se na srečo ni večala in po nekaj kilometrih zagledam kolesarje, ki se vračajo. Zgrešili so križišče, kjer bi morali zaviti desno in zopet sem bila zraven. Kar kamen mi je padel od srca, ker sem se utrašila, da bi morala cel maraton prepeljati sama. Do cilja je bilo še kar nekaj hribčkov tokrat pa smo po dogovoru vozili skupaj in bilo je prav prijetno.
Enkrat smo se ustavile ne okrebčevalnici in nekaj malega pojedle, res so imeli odlične prigrizke in človek bi kar obsedel in užival, ampak je bilo treba proti ciju. Kakšen kilometer prej, pa nas je ujel tudi Mark. Kalček pa je prišel le nekaj minut kasneje.
No comments:
Post a Comment