Manzano 14.09.2008, Nord Est Marathon

Zadnji letošnji maraton, do konca sezone nas potem čaka samo še kronometer v Trstu. Komaj sem čakala, da se pripeljem v cilj. Sezona je bila dolga in naporna. Maraton v Monzanu pa ravno tako. Mogoče zato ker je bil zadnji, še toliko bolj.

Že v soboto, dan pred štartom vreme ni kazalo najlepšega obraza, deževalo je in bilo je prav neprijetno hladno. Temperature so se čez noč prepolovile. Še v petek je bila temperatura blizu trideset... Spala sem izredno slabo, oz. skoraj nisem. Zaspala sem šele okoli druge zjutraj, prej pa sem se več kot tri ure premetavala po postelji in po glavi so se mi podile vse mogoče misli.

Zjutraj je bila temperatura le nekaj čez deset stopinj. Največji problem je bil, kaj naj pravzaprav oblečem. Nisem hotela, da bi med dirko zmrzovala, ampak preveč obleke pa tudi ni pametno imeti na sebi.

Štart je bil kot vedno na polno, počutila pa sem se izredno slabo, nikamor ni šlo, bolj sem se trudila bolj sem zaostajala. Po kakšnem kilometru pa je začelo še deževati. Tekmovalka, ki je bila že moja stara znanka iz Franje me je prehitela in takrat sem vedela, da moram za njo. Bilo je izredno težko, noge niso šle nikamor in utrip je bil v nebo. Rekla sem si njo držim, in vse bo dobro. Kot vedno sem tudi tokrat dosegla svoj ritem šele po 20 km in potem je šlo laže. Samo držala sem mojo konkurentko in to mi je bil cilj, da pridem z njo do konca. Proga je bila zelo razgibana kot vedno pri meni v hrib z muko, spusti na polno. Ko se je začel najdaljši vzpon, je moja konkurentka kar precej zaostala za mano, že po nekaj ovinkih je ni bilo več videti in sem si kar oddahnila. Peljala sem svoj ritem in upala, da ko se bo zopet začela ravnina dobim nekaj kolesarjev, ki se jim bom pridružila na zadnjem delu maratona. Po treh četrtinah vzpona zagledam na cesti nek znan dres, pogledam še enkrat in vidim Sašo, kako mi maha. Zraven je še Gorazd. Veriga se ji je strgala in so ji jo popravljali. Odpeljala sem se naprej, saj sem vedela, da ji bo s pomočjo Gorazda z lahkoto uspelo priti do mene. Res sta me na vrhu ujela in kar nekaj časa smo po hribčkih in dolinicah, ki jih ni hotelo biti konca, vozili skupaj.

Spust sem kot vedno odpeljala na polno, onadva pa sta ostala zadaj. Imela sem ogromno srečo, da sem "prijela" kolesarja, ki je imel še dva kolega. Bili so neverjetni. Vseh štirideset kilometrov do cilja so me vzeli pod svoje okrilje in mi pomagali. Če sem zaostala so me počakali, kljub temu, da bi brez problemov lahko odpeljali naprej. Ko smo ujeli pred nami vozečo grupo in sem kasneje jaz zaostala, ker je bil tempo prehud, so me počakali in mi ponovno pomagali. Zadnjih nekaj kilometrov, ko je pihal močan bočni veter (nekajkrat me je skoraj prevrnilo po cesti), so peljali tako, da so mi nudili kar največ zaščite. V cilju pa so me spustili naprej. Res pravi kavalirji.

Ko sem po nekaj minutah prišla k sebi, sem se zavedla,da je praktično konec za letos in velika skala se mi je odvalila od srca. Kljub bolezni in izredni utrujenosti praktično skozi vso sezono, sem uspešno zaključila vse zadane cilje. Še zadnji kronometer in konec za letos.