Trieste 20.09.2008, 2° Cronoscalata Trieste – Prosecco

Tokrat res zadnja dirka letošnje sezone, kronometer Trst-Prosecco. Tokrat smo se za spremembo od doma odpravili na dan tekme, ker je bil štart šele ob dveh. V Ljubljani je bilo hladno in nič kaj prijetno vreme, ko pa smo prišli v Trst, pa je bila temperatura že bolj znosna in tudi sonce je prijetno ogrelo moje kosti.

Najprej smo seveda dvignili številke in si ogledali štartno listo. Moj štart je bil predviden šele za 15.40 in imela sem ogromno časa za vse potankosti kot so preoblačenje, ogled proge, ogrevanje... Alenka je imel štart pet in Aja deset minut za mano, zato smo se ogrevale skupaj.

Najbolj me je zanimala sama trasa in zato smo se najprej odpeljale pogledat, kako bo izgledalo vse skupaj. Po prvih nekaj sto metrih se je začel najhujši vzpon, hrib s 13% naklonom, ki na srečo ni bil zelo dolg. Sledila je ravnina in potem precej manjši, a mnogo daljši vzpon. Po kakšnih dvelh kilometjrih smo se morale obrniti, ker se je tekmovanje začelo in bi bile na sami trasi lahko le v napoto.

Pred štartom sem bila neverjetno nervozna in ko sem zapeljala na rampo, so se mi rahlo tresle noge. Štartala sem z rahlo rezervo, ker sem vedela, da me čaka hrib, ki ga je treba prevozit in pri tem izgubiti čim manj energije, da je bo še nekaj ostalo za prihajajoče kilometre. Potem pa sem vozila na vso moč, vendar mi nekako ni steklo, kot sem hotela. V nogah ni bilo prave svežine, nobene moči. Vlekla sem se proti vrhu in na koncu sem poskušala še nekaj dodati
v zadnji ravnini, ampak mi ni ostalo niti atoma moči. Na koncu sem bila kar malo razočarana, pa ne toliko zaradi rezultata, kot zaradi nezmožnosti odpeljati strmino na robu svojih zmožnosti, kot naj bi bilo na takšni dirki. Seveda je bil tudi rezultat temu primeren.

Kljub vsemu, pa sem vesela, da je ta sezona za mano. Na začetku si nisem nadejala, da se bo vse zaključilo tako kot se je. Osem odpeljanih maratonov en vzpon in za konec še kronometer. Eno drugo mesto in eno četrto. Končna zmaga na Alpe-Adria Touru med ženskami (bolj sreča, kot kaj drugega, pa vseeno)... zmaga je le zmaga.