Kostanjevica na Krki 16.08.2008, Maraton po deželi cvička

Tokrat sem se odločila, da odpeljem en netekmovalni in nekoliko manj zahtevni maraton po deželi cvička. Z Marjetko sva se zgodaj zjutraj odpeljali iz Ljubljane in se ustavili še pri Silviji, da sva napolnili bidone in skupaj smo odšle na štart. Vse skupaj je bilo mišljeno bolj kot vožnja za trening in odločitev, da se peljemo boj rekreativno bi bila pravilna. Žal ni bilo tako. Na začetku je kar letelo in ker je bilo med tekmovalci mnogo takih, ki niso ravno vešči vožnje v grupi, je bilo nopotrebnega prerivanja in nevarne vožnje kar nekoliko preveč. Na srečo se je končalo brez padcev in po dvajsetih kilometrih se je grupa toliko raztegnila, da se je vse skupaj umirilo in maraton smo nadaljevale v svojem tempu.

Kmalu se nas je oblikovala manjša grupica kolesark in kolesarjev in neznanje vožnje v grupi je zopet prišlo na dan. Bilo je nevzdržno, najprej so noro pospeševali, a že v naslednjem trenutku je bilo treba pritiskati zavore, da se ne zaletiš nekomu v zadnjo gumo. Že po nekaj kilometrih smo imele tega dovolj in smo se s pomočjo še enenga kolesarja odločile, da gremo naprej in seveda se je cela grupa "šlepala" za nami kar nekaj časa. Naše izkušnje in znanje, ki smo si ga nabrale tekom maratonov je pripomoglo, da smo skupaj ujeli grupo pred nami, po tem pa je bila vožnja mnogo lažja in vozili smo precej hitro.

Pri pribljižno šesdesetih kilometrih je bila okrebčevalnica in takoj za njo vzpon, ki ni bil prezahteven niti predolg, kjub vsemu pa se je grupa kar reztegnila in vozili smo več ali manj posamično oz. po nekaj kolesarjev skupaj. Marjetki je na sredi hriba nekoliko zmanjaklo moči in je zaostala, tako, da sva s Silvijo sami nadaljevali pot. Menjavali sva se spredaj, ampak je bil veter kar moteč in je pihal naravnost v prsi. Odločili sva se, da nekoliko spustiva tempo in sva peljali bolj ali manj počasi, nakar naju po nekaj kilometrih ujame Marjetka, ki je s pomočjo prijaznega kolesarje prihitela do naju. Skupaj smo se odpeljali proti cijlju in med potjo pobirali "odpadnike".

Maraton je bil prijetn in tudi po maratonu je vladalo veselo vzdušje. Veselje pa je bilo še večje, ker nam je komentatorka ves čas govorila rezultate v metu kladiva na olimpijskih igrah, kjer je naš Primož Kozmus osvojil zlato kolajno.

Tolmezzo 13.07.2008, Carnia Classic

Carnia classic, zagotovo najtežji maraton, ki sem jih nameravala prevoziti v letošnji sezoni in tudi eden najlepših. Na velikem maratonu je bil tudi vzpon na Zoncolan (kolesarski navdušenci že vedo, kaj to pomeni), ki ga meni na srečo ni bilo treba prevoziti, ker sem pač prijavljena na male maratone. Kljub temu, pa sem se tega maratona zelo bala in nekako mi štart takrat ni bil v veselje. Na dirko smo tudi tokrat odšli en dan prej, zaradi dviga štartnih številk, pa tudi, da ni treba iti na pot sredi noči.

V soboto smo naredile še kratek trening, bolje rečeno, malo smo se šle peljat po okolici in zadnji hip ušle dežju, kar ni bilo dobro znamenje za naslednji dan.

Na štartu je bila stršna gneča, okoli tri tisoč kolesarjev. Mi smo imeli precej nizke številke in smo lahko štartali v ospredju tam nekje okoli petstotega mesta. Štart je bil tudi tokrat na polno in nekako mi je bilo tokrat laže. Hitrost je bila prvih petnajst kilometrov precej visoka čez štirideset kilometrov na uro. Grupa je letela in naenkrat je za mano nekaj počilo in zaropotalo. Stisnilo me je pri srcu, ker sem slišala ženski krik in kasneje sem izvedela, da je padla kolegica iz ekipe Maja. Padec je bil kar hud ampak na srečo se je končalo brez zlomljenih kosti. Mi pa smo leteli naprej, pred nami je bil vzpon dolg celih petindvajset kilometrov. Na vznožju je začelo rahlo deževati, rahel dežek je kar hitro prešel v hud naliv in vmes je padala tudi toča. Veliko kolesarjev je zapeljalo na stran in začelo oblačiti anorake, nekaj pa jih je obupalo in se skrilo pred točo.

Vzpon, je bil dolg in dokaj naporen, vleklo se je v nedogled... 25km... Vrh na 1830 m in temperatura ne prav prijetna (13 stopinj). Sledil je spust v pribljižno enaki dolžini, prezeblo me je do kosti, čeprav sem poskušala ves čas vrteti pedala in mi niti ves adrenalin ni kaj dosti pomagal. Po hribu navzdol sem prehitevala mnogo kolesarjev in ko se je cesta zopet zravnala se je oblikovala prav lepa grupa, vendar to ni trajalo dolgo, ker sta se trasi velikega in malega maratona ločili že po kakšnem kilometru in zopet se je začel vzpon. Tokrat mnogo krajši ampak prav nič lažji. Ob vznožju pa zopet krči, sem že mislila odstopiti, pa sem se nekako preživela to krizo in po nekaj sto metrih se je vse normaliziralo. Ko sem bila na vrhu sem se oddahnila, ker sem vedela, da je pred mano le še spust. Z veliko muke sem dohitela dva kolesarja, ki sta se zelo dobro spuščala in sem imela ne malo težav, da sem jih držala po tisti ovinkasti cesti. Ko pa sta me opazila sta začela voziti tako, da sta zelo kavalirsko pazila name in takrat sem vedela, da mi ne bosta pobegnila pač pa mi pomagala do cilja. Nekaj kilometrov pred ciljem pa se je zopet ulilo kot iz škafa. Tempo je seveda padel in bilo mi je kar malo žal, ampak vseeno smo dokaj varno pripeljali v Tolmezzo, kjer pa je bila trasa speljana po mestnih ulicah in treba je bilo odpeljati tudi nekaj ovinkov. Na enem takih ovinkov je kolesar pred mano zapeljal na jašek in odneslo ga je po cesti. Imela sem veliko srečo, da sem mu izognila in seveda s tem tudi padcu. Do cilja sem se potem peljala prav počasi. S tem pa mojih težav še ni bilo konec, saj nisem imela ključev od avta, bila pa sem premočena, zeblo me je, dež pa je padal vedno močneje. Prijazna organizatorkami je rekla, naj grem do dvorane, kjer imajo hrano in tam se bom pogrela. Seveda sem se zgubila v tistem mestu in sem se vozila kakšne pol ure, preden sem se zopet znašla na cilju in nekako našla tisto presneto dvorano. Za konec pa mi je še mobitel zalila voda in je revež začel štrajkati ampak nekako se je vse srečno izteklo.

Trenta 21. 06. 2008, vzpon na Vršič

V planu letošnje sezone je bil tudi vzpon na Vršič iz Trente, dirka, ki jo organizira klub Novice-Extreme. Vzponi niso ravno moja najljubša stran kolesarjenja, vendar sem kljub temu šla. Teden dni po Franji, ko sem kar nekaj dni lizala rane po hudih krčih nisem pričakovala pravzaprav ničesa, razen več kot uro muke in pritiskanja pedal v hrib.

Začelo se je slabo, ker je bila ura starta prestavljena in sicer najprej zaradi avtobusa, kasneje pa še zaradi motorista, ki se je ponesrečil kakšen kilometer od starta proti vrhu. Ko pa smo končno štartali, pa je bilo že prav prijetno toplo, temperatura pa je hitro naraščala. Že na začetku se je grupa kar raztegnila in začela se je moja agonija proti vrhu. Vzponov že v osnovi ne obožujem preveč, ta pa je bil prava muka. Počutila sem se slabo in nekako mi noge niso hotele prav zavrteti pedal. Seveda so me vsi prehitevali in više ko sem lezla, teže je bilo. Nekaj časa sem poskušala slediti kolesarju , ki me je prehitel nekje na prvi četrtini in prav dobro mi je šlo, vendar tudi to ni trajalo prav dolgo. Kljub temu, da sem nekje na sredini pojedla gel, ki mi vedno da novih moči, se moje stanje ni prav nič izboljšalo in nekako sem se pač sprijaznila, da več kot to, da pridem na vrh to pot res ne bo. Proti vrhu pa so se zopet pojavili krči, tokrat na srečo le v blagi obliki in tudi niso bili dolgotrajni in nekako sem se privlekla na vrh. Malo pred vrhom sem imela na srečo še nekaj spodbude s strani navijačev, kar mi je toliko pomagalo, da je bil vsaj zadnji kilometer nekoliko lažji.

Na vrhu sem se malo okrepčala in sledil je spust, kar je vedno moja poslastica in tudi tokrat je bil.

Ljubljan 15.06.2008, Maraton Franja

Letošnje Franje sem se nekoliko bala, glede na mojo bolezen pozimi nisem mogla pričakovati kakšnega posebnega rezultata, čeprav se mi je forma dva tedna pred dirko čudežno začela popravljati. Rekla sem si, kar bo pa bo. Nekaj tednov prej pa sem tudi s Kalčkom sklenila pakt o tem, da Malo Franjo prepeljeva skupaj in nekako sem verjela, da mi bo z njegovo pomočji mogoče uspel tudi rezultat, ki sem si ga želela.

V planu je bilo, da v soboto prepeljemo tudi družinski maraton, v podporo organizatorju in tudi za razpeljavo pred glavno dirko. Dež je vse skupaj pokvaril, pa tudi temperatura ni bila ravno prijetna. Seveda sem ostala brez razpeljave in že tri dni nisem bila na kolesu, to me je malo skrbelo.

V Nedeljo zjutraj smo se zbrali v BTC-ju, kjer smo imeli še fotošuting v novih dresih in večina deklet se je podala na štart. Moj štart je bil uro in pol kasneje in ta čas sem izkoristilaza za ogrevanje in majšo razpeljavo, da se mišice vsaj malo sprostijo.

Vožnja po centru mesta mi je bila grozna, nekako mi vse skupaj ni odgovarjalo in komaj sem čakala, da se bo dirka začela zares. Nekako mi je uspelo, da sem bila ves čas v Kalčkovi bljižini in ko se ja dirka začela zares, sva kar precej pospešila oz. on je pospešil, jaz pa za njim na vso moč. Do Zaklanca je kar letelo, potem pa hrib, ker je vedno moja nočna mora, tokrat pa mi je Primož res neverjetno pomagal z narekovanjem ravno pravega tempa, da mi teh 5 km v hrib niti ni bilo tako napornih. Sledil je spust. Moja poslastica, kjer naju je ujel tudi Fausto in skupaj smo se podali proti Gorenji vasi. Od Gorenje vasi proti Škofji loki smo imeli kar hud tempo in pri Škofji loki so se začela moje težave. V meča me je zagrabil krč in ni hotel spustiti, na srečo je bil bolj blag in vožnjo sem nadaljevala brez problema. Nekako me je noga ves čas opozarjala, da nekaj ni čisto prav ampak z mojo trmo je to pač bilo spregledano. Hud krč me je zagrabil spet na ovinku v Vodicah, kjer je bilo treba pospešiti in priključiti h grupi. Komaj mi je uspelo ampak krč ni popoustil. Grupa na srečo ni šla tako hitro in nekeko sem še bila zraven. Od Tacna naprej je bilo nekoliko bolje in mislila sem, da je mojih težav konec. Pa sem se zopet uštela na klanček od Ježice proti Ruskemu carju me je zagrabil krč v obe nogi, pa moja trma ni dovoljila, da bi me to motilo. Trpela pa sem hudo. Sredi Dunajske mi je Kalček dal nekaj svoje pijače, ker moje ni bilo več in kot po čudežu so krči popustili. Ovinki proti cilju so bili samomorilski, hitrost do konca in v tisti gneči sekanje ovinkov, res noro. Ovinek na Šmartinko in skoraj sem zapeljala v avtobus ampak nekako se jei zšlo in potem sva s Kalčkom začela podaljšani šprint proti cilju on spredaj jaz za njim. Vzporedno z nama pa dva Italjana on spredaj ona zadaj. Pred ovinkom v BTC pa sta se fanta umaknla in takrat je šlo na nož. Krči so bili pozabljeni, v moji glavi pa samo zdrži, zdrži, še malo, še malo.... Šlo je za centimetre ampak ciljni šprint je bil moj in kot se je kasneje izkazalo tudi zmaga v kategoriji in skupno drugo mesto. Res sem bila vesela in veliko se imam zahvaliti svojim "vodonošom" za nesebično pomoč.

Pordenone, 18.05.2008, Granfondo Citta di Pordenone

Drugi maraton planiran za letošnjo sezono je imel štart v mestu Pordenone. Tudi tokrat smo se odpravili en dan prej. V soboto je bilo žalostno vreme, oblačno z obcasnim rahlim dežjem. Za naslednji dan pa je bila napoved še slabša. Upanje umre zadnje...na žalost tudi tokrat...

Že zjutraj je deževalo in nič kaj preveč obetujoče ni bilo. Ko smo se peljali od hotela proti štartu je dež ponehal in nam dal nekaj upanja na boljše pogoje, vendar ne za dolgo. Dve minuti pred štartom se je nad nami utrgal oblak, dobesedno ja voda v potoku letela iz neba, kaj takega redko doživiš in začela sem se že spraševati, ali dirka sploh bo. Ampak za najbolj "nore" ni ovir in hočeš, nočeš smo se podali na pot. Štart seveda zopet na vso moč, srčni utrip v nekaj sekundah skoraj do maksimuma in greš kolikor pač lahko. Seveda sem crknila že po enem kilometru in sem se potem malo skulirala in nadaljevala malo bolj umirjeno. Na srečo jih je bilo še nekaj takih, ki jim je ni šlo tako hitro in nekako sem dobila malo grupico, ki sem se ji pridružila v prvih kilometrih.Tokrat sta se trasi malega in velikega maratona ločili že kmalu po začetku, tako, da je moja mala grupica razpadla. Na žalost jih je večina šla na veliki maraton. Ostali smo trije. Dve ženski in en moški. Deževalo je skoraj ves čas in bilo je prav za zjokat, ampak nekako je šlo. Na srečo je bilo vmes še nekaj tunelov in smo vsaj takrat vozili malo po suhem.

Prvih 45 km se je trasa ves čas rahlo vzpenjala, potem pa je sledil 6km vzpon, ki ni bil pretirano zahteven in moja sotrpina sta imela v hrib pribljižno enak tempo kot jaz. Nekje vmes sem ugotovila, da vozita skupaj in bila sem vesela, ker je bila ona pribljižno enako močna kot jaz in zato ni bilo bojazni, da bi mi lahko pobegnila. Na vrh hriba smo prišli skupaj, nato pa sta se onadva ustavila, jaz pa nisem hotela zmrzovati in sem se spustila v dolino. Dohitela sem dva kolesarja in nekako smo vozili skupaj. Sledil je krajši in dokaj strm vzpon po cesti pa je voda kar tekla v potokih, po tleh je bilo polno peska in kamenja, bilo je res grozljivo. Po glavi mi je šlo:"pa kaj hudiča delaš tukaj". Na srečo je bil zadnji del maratona mnogo lažji, ves čas se je malo spuščalo. Na žalost pa je vedno močneje deževalo in vožnja v zaveterju je bila praktično nemogoča. V trenutku ko sem zagledala cilj, sem bila najsrečnejše bitje pod "soncem", ampak moje veselje ni trajalo dolgo, ker sem spoznala, da sploh ne vem, kje sem. Vozila sem se po mestu in iskala kakšno znano križišče ali ulico ali hišo, ampak vse je bilo neznano in vse hiše so bile enake. Na srečo sem zopet našla cilj in ravo v tistem trenutku je prišel v cilj tudi tekmovalec, za katerega sem vedela, da je nastanjen v našem hotelu.

Tako kot sem bila v tistem trenutku hvaležna za topel tuš, nisem bila še nikoli. Ampak konec dober vse dobro.

Udine 4.5.2008, Corsa per Haiti

V Udine smo se odpravili že en dan pred dirko "da ne bo treba v nedeljo tako zgodaj vstat". Opravili smo še zadnji trening v bistvu razpeljavo po okolici, da se sprostijo mišice. Večerja in zgodaj spat. Štart je bil že ob pol devetih, zjutraj pa je trebe opraviti še mnogo stvari.

Na štartu je vladala prava nervoza. Bila je prva dirka in mnoge so se podajale v neznano. Jaz sem to dirko vozila že eno leto prej in sem točno vedela kaj me čaka. Ostala dekleta iz ekipe pa so bila tukaj prvič. Moja pripravljenost je bila slaba, premalo treninga in bolezen pozimi mi nista vlivala prevelikega optimizma. Edina želja mi je bila,da pridem na cilj. Že takoj po poku pištole se je začelo na polno, moj utrip se je dvignil v višave že po dobri minuti, kar je povzročilo kaj hitro utrujenost in kolesarji so me prehitevali eden za drugim. Po 10km sem bila na tem, da se obrnem in grem nazaj. Veliko volje je bilo potrebne, da sem se spravila k sebi in nadaljevala. Na srečo me je prehitela ena kolesarka, ki je imela spremljevalca za katerim je vozila in sem se ji "prilimala " na zadnje kolo. Smo počasi začeli dohitevati tudi druge kolesarje in kmalu sem v ospredju zagledala tudi Radenska drese. Dobila sem novo energijo. Ko sem jih dohitela, mi je šlo mnogo lažje in prvi hrib v mestu sem sicer z muko ampak prevozila v še kar solidnem tempu. Sledilo je nekaj spusta in ravnine, kjer običajno minam težav. Začelo pa se je, ko so se začeli vzponi. Že prvi hribček mi je povzročil toliko težav, da sem morala stopiti s kolesa in nekaj metrov odpešačiti. Seveda mi je pri tem pobegnila grupa in morala sem nadaljevati sama. Občasno me je dohitel kakšen kolesar, ampak se je odpeljal naprej. Klanci so se vlekli in ni jih bilo ne konca ne kraja, za nameček pa mi je še zmanjkalo tekočine. Ko sem se le s težavo privlekla na vrh, pa zagledam dva Radenska dresa. Srce mi je kar zaigralo, nič več ne bom sama. Hitro napolnim bidone in šibajmo naprej. Ampak veselje ni trajalo prav dolgo, ker je bilo takoj po spustu križišče, kjer sta se mali in veliki maraton ločila. Po hribu navzdol sem prehitela kar nekaj kolesarjev in dohitela enega, ki je imel pravi tempo zame. Na žalost, pa je sledil še en krajši vzpon in tam je zaostal, tako, da sem bila kar malo žalostna. Na srečo pa do cilja ni bilo več veliko, dobila sem manjšo grupico, kjer je bil tempo kar soliden, ampak sem jo po skorajšnjem bližnjem srečanju z vozilom, ki mi je zaprlo pot izgubila in zopet ostala sama. Zadnjih 10 km sem se pač peljala kolikor sem lahko. Kakšen km pred ciljem me je dohitela grupa, v kateri je bila tudi ena kolesarka, ki me je v cilju prehitela, ker nisem imela nobene moči več za ciljni šprint.

Končni rezultat no ja pol ure slabše kot lani, ampak glede na vse, sem bila zadovoljna, ko sem zapeljala preko preproge v cilju.